Ker je bil v ponedeljek 19. 9., predviden športni dan, smo se z učiteljicami 1. razreda dogovorile, da izpeljemo prvo šolsko uro v knjižnici že v petek, 16. 9. 2022 in Dan zlatih knjig obeležimo že pred njegovim začetkom. Tako smo vremensko čemeren dan zapolnili učencem z malo drugačno uro, uro v knjižnici. Nekateri so bili v šolski knjižnici prvič, drugi pa so se spomnili, da so že v vrtcu prihajali v šolsko knjižnico.

Najprej smo dodobra spoznali knjižnični prostor, tako da smo se sprehodili skozi vse kotičke, tudi delovni prostor knjižničarke. Najbolj mikaven je bil seveda Murijev kotiček, ki je poln zanimivih slikanic in prilagojen najmlajšim bralcem. Učence so poličke polne knjig kar mikale in kdaj pa kdaj je kakšna slikanica pokukala na plano. Izkoristila sem priložnost in učencem razložila, da imajo knjige vsaka svoj prostor, zato iščejo knjige s pomočjo kazalke.

Učence so že čakale izkaznice za izposojo knjig in knjige, ki jih bodo ob koncu ure dobili v dar. Knjige je za prvošolčke pripravilo Društvo Bralna značka Slovenije, ki vsako leto v sodelovanju z Javno agencijo za knjigo (JAK) pripravi knjigo za prvošolce in knjigo za Zlate bralce (učence, ki opravijo bralno značko vseh 9 let). Letos so prejeli knjigo Ide Mlakar Črnič z naslovom »Kako sta Bibi in Gusti prezvijačila hrib«.

Da smo knjigo lahko prebrali, smo na začetku razložili nekaj besed, ki jih je izumila avtorica, kot so: prezvijačiti, odpujslanstvo, navzgoršnjice, navzdoljšnjice, hojladrijali so, zasverdrala sta. Zanimivo, kajne? Ampak zelo logično, saj so učenci zelo hitro prepoznali njihove pomene in našli sopomenke.

Knjiga sama nam je že veliko povedala s pomočjo odličnih ilustracij Kristine Krhin. Tako da smo v zgodbo vstopili skozi bogato ilustrirano naslovnico in mehko trato z deteljicami na veznih listih. Učenci so našli kar nekaj štiriperesnih deteljic. Glavna junaka Bibi in Gusti smo si dobro pogledali, kako sta oblečena in predvideli, kam se odpravljata. Šele nato smo se podali na pot skozi zgodbo o glavnih junakih, ki sta namesto po navzgoršnjicah in po navzdoljšnjicah obhodila hrib naokoli in ga tako prezvijačila. Gusti je imel namreč nešteto izgovorov, da se ne bi podal na vrh hriba, od tega, da so tam čarovnice, da brije burja in bo staknil angino, gripo, ošpice… do čevljev, ki ga grizejo. Zakaj ne bi imela piknik kar ob vznožju hriba in tukaj spočila svoje nogice?

Zanimiva hudomušna zgodba je učence posrkala vase. Upam, da jih bo še večkrat, ko bodo knjigo slišali od vas, dragi starši, skrbniki, sorodniki. Knjiga ima še nekaj sestric, in sicer: Kako sta Bibi in Gusti udomačila kolo, …porahljala prepir, …ozmerjala čas in …sipala srečo. Priporočam v branje.

Tako, pa smo prišli še do najlepšega. Kaj je lepšega, kot da si otrok lahko na polički sam poišče knjigo, dobi svojo izkaznico in si knjigo izposodi za domov? Nič, kajti to je največja sreča. Seveda napotki, kako ravnajo s knjigo, ne smejo izostati, tako da smo jih ob odhodu obnovili in še odgovorili na vprašanje Koliko časa jo lahko imam doma? Tri tedne.

Še zaključni pozdrav in zahvala, pa s knjigo pod roko nazaj v učilnico.

S prvošolci se bomo v tem šolskem letu srečevali vsak ponedeljek. Takrat bodo lahko vračali knjige in si izposojali nove, vedno pa jih bo pričakala tudi kakšna pravljica.

Knjižničarka Lidija Mazgan

Email this to someonePrint this pageShare on FacebookTweet about this on Twitter
Skupno 129 obiskov, današnjih obiskov 1
Dostopnost